Intuitera

SDG 3 - GOOD HEALTH AND WELL-BEING (zdravje in dobro počutje), SDG 4 - QUALITY EDUCATION (kakovostno izobraževanje)

Otroci so naša prihodnost in odrasli smo tisti, ki postavljamo njihove temelje in na otroke vplivamo v največji meri. Raziskave kažejo, da je najbolj pomembnih prvih 6 let življenja, saj se otrokovi možgani takrat najhitreje in največ razvijejo. Otrok takrat postavi temeljno podobo o svetu, o drugih ljudeh (je svet zunaj varen ali ne) in o sebi (je vreden ali ne, bo zanj poskrbljeno ali ne), model, ki ga v otroštvu postavi pa je ključen za vzpostavljanje vseh odnosov tudi kasneje – tako v odnosih v šoli, v odraslosti pa v poklicnem svetu, intimnih odnosih in pa v lastnem starševstvu. Ko človek postane starš se mu življenje običajno precej spremeni. Tukaj ne govorim le o neizmerni ljubezni na eni strani in večji izčrpanosti na drugi strani, ampak tudi o tem, da se prebudijo spomini iz njegovega otroštva, skupaj z njimi pa tudi razne travme in vzorci, ki se jih sicer ne zaveda. To se lahko kaže preprosto kot npr. izbruh tesnobe ob otroškem joku, ki je lahko posledica starševe izkušnje izjokavanja, ko je bil še sam dojenček, tako da tudi sam v določeni situaciji ne zmore poskrbeti za otroka, tako pa vzorec prenaša naprej v naslednjo generacijo. Tako v življenju kot pri svojem delu izhajam iz zavedanja, da je vsak starš, če je le pripravljen, zmožen notranjih sprememb, boljše samoregulacije, skozi starševstvo pa lahko tudi bolje spozna svoje potrebe in želje za prihodnost – tako glede bližnjih odnosov kot tudi glede poklicne usmeritve. Mnogo ljudi priča o tem, da so skozi starševstvo bolje spoznali sebe in svoje šibke in močne točke, postali bolj empatični do drugih ljudi in na splošno bolj fleksibilni v svojem odzivanju na svet. Moja strokovna znanja je podkrepila tudi lastna izkušnja materinstva, skozi katero sem spoznala pomen zunanje podpore tako v obliki strokovnjakov, kot tudi v obliki podporne skupnosti ljudi s podobno izkušnjo (npr. druge ženske z majhnimi otroki).

1.Ljudje, ki se ukvarjajo z osebnostno rastjo so običajno tudi bolj subtilni do narave. Starši, ki delajo na tem, da bi imeli njihovi otroci srečno otroštvo si bolj prizadevajo tudi za zdravo prehrano in za reševanje drugih okoljskih problemov, ozaveščenost pa bi predajali dalje tudi otrokom. S ponudbo delavnic in tečajev na zgornji gorenjski pa bi neposredno vplivala tudi na reševanje problematike prevoza v druge kraje na dotične tečaje in podporne skupine – tovrstnih tečajev je sicer nekaj v drugih krajih, ampak se je potrebno tja peljati, ob tem pa je z dojenčkom težje uporabljati javni prevoz (ki je v Sloveniji precej neurejen). Okoljski vpliv bi dosegli tudi z souporabo prostorov medgeneracijskega centra, kjer se tečaji izvajajo.

2.Socialni vpliv bo velik, saj gre za preventivno delo s področja duševnega zdravja. S tečajem masaže za dojenčke staršem že na začetku starševstva ponudimo podporo, s čimer se lahko izognejo mnogim napakam, ki bi jih sicer naredili, ker jih ne bi niti prepoznali. Starši tako že z majhnimi spremembami v odnosu tako do sebe kot do otrok lahko dosežejo velike spremembe v družbi. Cilj starševstva ni, da bi bili popolni, ampak da bi bili vsaj malo boljši kot naši starši. Otroci so naša prihodnost in kadar imajo varno, ljubeče otroštvo lahko zrastejo v odgovorne, empatične državljane. Dokazano je, da so ljudje, ki se zavedajo svojih težav in si prizadevajo, da jih aktivno rešujejo tudi sicer bolj empatični in družbeno odgovorni, s čimer neposredno vplivajo na odnose z drugimi ljudmi. Dokazano je tudi, da je na primer znotraj družine včasih dovolj že, da se spremeni ena oseba, saj se skupaj z njo začnejo spreminjati tudi drugi, npr. ko se spreminja mama, to vpliva tudi na očeta, pa tudi na boljše stare starše in širšo družino. Ozaveščene matere pa so dober zgled tudi drugim mamam, ki se starševstva tako lotijo na bolj zavesten način. 

3.V prihodnosti želim svoje storitve omogočiti tudi materam iz manj podpornih socialnih okolij. V tej smeri vidim možnost sodelovanja z materinskimi domovi in varnimi hišami, kjer bi lahko dejavnost masaže in igre z otrokom razširila na večji starostni razpon otrok, ne samo dojenčke. Dokazano je namreč, da so matere, ki izkušajo finančno nestabilnost in imajo druge  družinske izzive (nestabilno partnerstvo, stanovanjski problem) tudi bolj nagnjene k depresiji, na splošno pa se z otroki težje povežejo. To pa rezultira v težavah pri otrocih – zaradi čustveno neprisotne mame, s tem pa imajo tudi več težav šoli, izražajo več agresije in manj empatije. Z intervencijo pri ogroženih mamah bi prekinili ali pa vsaj omilili krog prenašanja slabih vzorcev. 

4.Potrebna je večja pozornost na podporo družinam v poporodnem obdobju. Programi, kakršnega imam jaz bi morali biti bolj dostopni staršem tako z vidika zdravstvenega sistema kot tudi na občinski ravni, predvsem finančno. Gre za programe, ki starše preko prakse uči povezovanja z otrokom, jih poduči o pomenu varnega navezovanja otroka nanje in skrbi za svoje mentalno zdravje. S tovrstno preventivo bi preprečili mnogo socialnih, čustvenih in vedenjskih težav pri otrocih, kasneje pa vplivali tudi na boljše psihično in fizično zdravje odraslih.