Jem Svobodno

SDG 3 - GOOD HEALTH AND WELL-BEING (zdravje in dobro počutje), SDG 10 - REDUCED INEQUALITY (zmanjšanje neenakosti)

Moja poslovna ideja naslavlja problematiko prehranskih motenj, motenj hranjenja, slabe samopodobe, in s tem povezanih čustev, vzorcev in prepričanj. Ta številka je v Sloveniji še vedno ogromna in s priljubljenostjo družbenih omrežij tudi narašča, predvsem med mladimi. Osebe s temi težavami ne delujejo v sedanjosti, ne delujejo po svojih željah in - oseba, ki ima s tem težave, se s hrano in telesom konstantno obremenjuje, kar znatno omeji kapaciteto razmišljanja, čutenja in delovanja v svetu. Ko se osebe te težave počasi znebijo, so najprej zmedene, saj ne vedo o čem sploh razmišljati, prisoten je občutek "prazne glave". To se seveda postopoma normalizira in pride do novih, nevtralnih in pozitivnih miselnih vzorcev, a je izjemen pokazatelj, koliko fokusa in energije gre v to.



Ker osebe s to problematiko spremlja občutek manjvrednosti, se ne udejanjajo v svetu s polno kapaciteto. Pogosto poklicno ne delajo tega v čemer uživajo, kar pomeni, da je svet prikrajšan za nešteto posameznikov, ki ne živijo svojega poslanstva.



Oskrunjeni so tudi bližnji odnosi, partnerska razmerja, sposobnost intimnosti, in pa skoraj neizogibno prenašanje teh vzorcev na svoje otroke, zaradi česar ima ta problematika absolutno socialno noto - vpliva na odnose, delovna razmerja, srečo posameznika in njegovo maksimalno upravljanje z svojimi potenciali.

S svojo projektno idejo Jem Svobodno, v kateri združujem metodi Intuitivnega Prehranjevanja in EFT (Emotional Freedom Techniques), celovito naslavljam to problematiko, od simptoma (odnos s hrano in telesom) to vzroka (prepričanj, čustev). Kombinacija teh dveh metod omogoča celostno svetovanje, s katerim odpraviva oboje. Spremembe, ki jih dosežemo z obema tehnikama, so takojšnje in dolgoročne.

Dokazano je, da osebe s težavami s samopodobo in hrano zavržejo več hrane, kot osebe, ki te težave nimajo. Pogosto tudi kupujejo velike količine hrane, kar pomeni več energije za proizvodnjo produkta, embalaže in prevoza v trgovino.



Osebe, ki se soočajo s težavnim odnosom do hrane in telesa so bile pogosto žrtve nadlegovanja in zlorabe (psihične, fizične in spolne), in je ta problem le odraz globlje stiske, ki ni bila naslovljena. Ker z mojim pristopom nudim tudi čustveno podporo (EFT), hkrati pa to ni psihoterapija (ki je žal še vedno stigmatizirana), lahko na tak način do mene lažje pristopijo in hitreje pridejo do tega, da problem naslovijo.



Še vedno je v tej skupini večina deklet in žensk, saj smo glede tega izjemno stigmatizirane, obsojane, kontrolirane, in izločene s strani družbe. Če ne ustrezamo idealom, ki so v veliki večini še vedno vezani na izgled, telo in kg na tehtnici, je prisotno obsojanje, pritisk, da se moramo spremeniti, in občutek, da tega ne zmoremo, ker nimamo dovolj močne volje (kar prav tako dokazano niti približno ni vzrok katere koli izmed naštetih težav).



Osebe s popačenim odnosom do hrane in telesa imajo navadno tudi zelo negativen odnos do sebe, počutijo se manjvredne, ne dovolj dobre, zaradi česar se ne postavijo zase in za svoje potrebe ali želje, na njih je lažje vplivati, izvajati pritisk in so vsekakor bolj ranljive, kot tiste, ki tega nimajo. Ravno zaradi tega se tudi pogosto znajdejo v psihično ali fizično nasilnih odnosih, ki jih prepoznajo šele v procesu svetovanja, saj se počutijo bolj močne, samozavestne, zavedajo se, da morajo poskrbeti zase, in se neredko tudi odločijo za razhod (ali pa odpoved delovnega razmerja, ipd).



Neko obdobje sem sodelovala z društvom Svetovalni Svet, ki nudi svetovanja za MH brezplačno oz. za majhen prispevek. Trenutno kakšne večje akcije na prav tem področju nisem zasledila, bi jo pa vsekakor želela začeti in pridružiti, če se najde preden, bi jo začela jaz! Nudila bi brezplačne delavnice na osnovnih šolah in srednjih šolah, vodila delavnice za otroke, mladostnike in starejše v knjižnicah in društvih.



Potrebno je izobraževanje kadra, ki z otroki dela, npr. športni vzgojitelji. Pri delu z otroki in najstniki sem videla, da se jih hvali, če so suhi, kritizira, če niso, vsakič, ko imajo športno-vzgojni karton gresta vsaj 1-2 punci jokati na stranišče/garderobo, ker se nad njimi učitelj/ica izživlja z neprimernimi komentarji, ki otroku/najstniku absolutno škodujejo. Komentiranje telesa in izgleda otrok s strani učiteljev bi moralo biti absolutno prepovedano in kaznovano, saj to dokazano nima nobene koristi, in povzroči ogromno škode. 



Izobraževanje otrok o odnosu do telesa in hrane bi moralo biti obvezno v vsaki triadi osnovne šole, prav tako v srednji šoli, prav tako pa bi moral biti naslovljen tudi odnos do čustev, saj imamo v odraščanju (pa tudi kasneje v življenju) veliko sprememb in pretresov, s katerimi se ne znamo spopadati. Temu bi rekla “čustveno opismenjevanje” - namesto, da jih potlačijo s hrano, stradanjem, in obsedeno telovadbo (kot le par iz škodljivih mehanizmov, ki jih prisvojijo), se jih nauči priročne, enostavne in nežne tehnike, ki jim stiske takoj olajša.